top of page

Skupaj smo se odločili tudi, katerim vrednotam bomo sledili, kateri pridevniki naj bi nas kot ekipo najbolje opisali:

D (daring)                                                             T (talented)

E (energetic)                                                        E (enthusiastic)

S (sociable)                                                          A (ambitious)

P (positive)                                                          M (mighty)

I (inventive)

C (cooperative)

A (attentive)

B (brave and bold)

L (lovely and likeable)

E (endurable)

 

Na začetku smo v naši ekipi veliko razmišljali o naših pričakovanjih, ciljih in o tem, zakaj smo se posamezni člani sploh odločili sodelovati na tekmovanju FLL in pridružiti ekipi. Ugotovili smo, da je naš cilj predvsem, da se družimo, povežemo v ekipo, v kateri lahko vsak posameznik prispeva kar največ svojega znanja in spretnosti in tako prispeva k skupnemu napredku. Učenci so se med seboj spoznavali, naredili intervju, sestavljali nenavadna vprašanja namenjena posamezniku, drug o drugem napisali na blogu izvirno predstavitev.

DISCOVERY (ODKRITJA)

SPRVA SMO ODKRIVALI, KATERA SO POSAMEZNIKOVA MOČNA PODROČJA, GLEDE NA TO SMO SI V SKUPINI RAZDELILI VLOGE. Ugotavljali smo da imamo razdeljene vloge in tako je bil vsak član zares pomemben in nepogrešljiv. Toda, če nekdo manjka, se to v skupini močno pozna, saj se delo zaustavi. Tako smo morali reševati problem Klemenove odsotnosti, ko je bil v bolnišnici. Morali smo prerazporediti naloge in skupaj rešiti problem.

 


 Pri projektu se lahko drug od drugega veliko novega naučimo (npr. raziskovalec Jošt se uči osnov programiranja od Luka in Timija, vsakdo se potrudi, da se v okviru projekta tudi nekaj novega nauči). Pri vsem tem pa ne smemo pozabiti na to, da je pomembno, da pri svojem delu tudi uživamo in se zabavamo (druženje tudi na izletih, socialne igrice, pošta in obisk za bolnega sošolca Klemena, ki je pristal v bolnišnici). Ko smo poskušali določiti vodila in vrednote ekipe, smo ugotovili, da bomo uspešno odkrivali in se učili le, če bomo v sebi odkrili dovolj navdušenosti in energije, ter se med seboj spodbujali (Jošt je na začetku opozoril na to, da morda nismo zares dovolj navdušeni nad nekaterimi deli projekta). 

 

USKLAJEVANJE

VSE TRI DELE PROJEKTA USKLAJUJEMO TAKO, DA SO POSAMENIKI ZADOLŽENI ZA RAZNA PODROČJA. NAŠA SKUPINA JE RAZDELJENA NA RAZISOVALNI (Lara Tinkara, Lara, Dolores in Jošt) IN ROBOTSKI DEL (Timotej, Marcel, Luka in Klemen). Toda učenci sodelujemo, si med seboj predstavimo delo, nove dosežke, si pomagamo, se drug od drugega učimo.

Včasih posamezna srečanja načrtno posvetimo enemu delu projekta in tako zagotovimo, da so enakovredno vključeni v naše delo.

 

RAZVIJAMO VREDNOTE, TEAM BUILDING

Da se med seboj še tesneje povežemo, se spoznamo in se urimo v timskem delu, se velikokrat igramo socialne igrice ali pa si zastavimo kak izziv - podobne reči počnemo tudi pri drugih dejavnostih (kot so gasilci ali skavti).

 

 

 

GRACIOUS PROFESSIONALISM

Kot ekipa ostajamo odprti. Na skupnem treningu robotkov smo delili ideje tudi z drugimi ekipami in drug drugemu pomagali pri reševanju problemov, svoja spoznanja in inovacijo bomo predstavili domačemu čebelarskemu društvu, ki bo lahko naš izdelek preizkusilo v praksi.

 

VREDNOTE PRENAŠAMO TUDI V NAŠ VSAKDAN

SKUPAJ PREŽIVLAJMO TUDI PROSTI ČAS IZVEN UČILNICE:

izlet v horjul

Obisk Čebelarske zveze

Obisk bolnega Klemena

druženje "na pici"

 

NADGRADNJA OSNOVNIH FLL VREDNOT

 

Poleg temeljnih vrednot smo se posvetili tudi razvijanju odgovornega odnosa do živali. 

V okviru tedna otroka smo na naši šoli organizirali dobrodelno akcijo in zbirali hrano ter odeje, ki smo jih podarili zavetišču v Horjulu, ki smo ga tudi obiskali.

Poleg tega nas je dvakrat obiskal biolog mag. Rudi Ocepek. Naučil nas je, kako so živali lahko naši zavezniki še na en način. Stik in rokovanje z živaljo omogočata, da se notranje umirimo in zberemo, ter krepimo pozitivna čustva. Živali namreč odražajo naše notranje stanje. Če premagamo predsodke in strah pred živaljo, vplivamo na to, da smo bolj pozitivno naravnani. Tako nam živali pomagajo, da tudi v ekipo in v odnos do sočloveka vnašamo pozitivno naravnanost. Umirjenost pomaga k bolj konstruktivni komunikaciji v skupini.

Vtise sta zapisali Lara in Dolores:

 

 

 

                         OBISK RUDIJA OCEPKA

V četrtek 17.11.2016 nas je obiskal profesor biologije in nekdanji učitelj naše šole, mag. Rudi Ocepek. Danes je prišel že drugič, tokrat z nekaj družbe.

S seboj je prinesel presenečenje, kačo Seleno in činčilo. Najprej nam je naročil, da se umirimo, saj živali zaznajo vsa naša čustva. Morali smo globoko vdihniti in izdihniti, ter umiriti celo telo. Zatem je iz kletke vzel činčilo in jo vsakemu dal v roko. Ta je takoj pokazala, če smo poslušali navodila. Gospod Rudi nam je med tem, zastavil tudi nekaj vprašanj. Če smo se vznemirili, se nam je živalca začela premikati po roki, sicer pa se nam je umirila. Ko smo že mislili, da je najhujše za nami, je g. Ocepek iz vreče povlekel kačo. Vse je to prestrašilo, najbolj pa prijateljico Dolores, ki je iz svoje podzavesti pokazala svoja čustva. Zatem ji je pomagal, da se je umirila in premagala strah pred kačami. Tudi ostali smo dobili naloge in nekaj časa držali kačo na rokah ali okoli vratu.  V tem dnevu smo se naučili nadzorovati svoje nezavedno in strah pred živali. Spoznali smo, da živali pokažejo naša čustva in da, ko pridemo v stik z njimi se moramo umiriti. Povedal nam je tudi, da se človekova duševnost deli na zavestno, nanj vplivamo z svojimi mislimi in nezavedno, to pa so naša čustva. Zavestno duševnost lahko kontroliramo, nezavedno pa ne, lahko pa nanj vplivamo z pozitivnimi mislimi.

 Še enkrat se zahvaljujemo gospodu Rudiju Ocepku in se veselimo ponovnega obiska.

Lara Cvek

 

SREČANJE Z GOSPODOM RUDIJEM OCEPKOM

Ko je ura odbila štiri popoldne je skozi vrata učilnice vstopil profesor biologije Rudi Ocepek. Z njim smo se srečevali že v mlajših letih. Nazadnje pa smo ga v okviru krožka fll videli pred enim mesecem. Danes pa je bilo povsem drugače kot sem vajena. Vedela sem, da bo s seboj prinesel njegove živali ( kot po navadi je prinesel kačo in činčilo ). Preden je prišel sem bila malo živčna, saj sem vedela, da bo prišel s kačo ( živaljo, ki se je najbolj bojim ). Ko je le prišel smo se usedli v krog. Kot vedno smo se morali najprej umiriti. Ko smo to poskušali doseči je odkril škatlo v kateri je imel živali. Sama sem se nagnila da bi videla kaj je prinesel, vendar sem se zelo ustrašila, ko sem zagledala činčilo. Gospod Rudi je takoj ugotovi, da se bojim nekaterih živali. Nato smo ga v nadaljevanju pozorno poslušali. Najprej je v naročje vzel činčilo. Nato se je sprehodil okoli nas, da bi jo pobožali, zraven pa ves čas poudarjal naj globoko dihamo in se poskušamo umiriti, saj bo tako tudi živali lažje. Eden za drugim smo božali ljubko puhasto živalco. Nihče se je ni bal, zato je bila tudi žival mirna. Živalco nam je potisnil tudi k našemu obrazu. Činčila je bila zelo topla in mehka. Ko jo je pospravil nazaj, nam je še narisal in razložil nekaj o naši zavesti, ter pozitivnih in negativnih mislih. Nato pa je iz svoje škatle vzel še neko vrečko iz blaga. Malo sem se že začela tresti, ker sem vedela, da je v vrečki kača. Gospod Rudi nam je povedal, da bo nekaj izvedel in naj ostanemo mirni. Roko je počasi spravljal v vrečo, meni pa je vse bolj naraščal pritisk. V hipu je z veliko hitrostjo roko potegnil ven iz vreče, skupaj s kačo. Moj stres je dosegel vrhunec. Mislila sem, da bo kačo vrgel vame. Ker sem se kače tako ustrašila, sem se s stolom na hitro umaknila in podzavestno planila v jok. Dvakrat me je vprašal kako mi je ime, da bi videl, če sem še v šoku. Nisem mogla govoriti, samo celo telo se mi je streslo. Gospod Rudi se je odločil, da mi bo ta strah pomagal odpraviti, sam pa povedal da je bil v mlajših letih enak. Še prej pa mi je pritrdil, da mu moram zaupati. S kačo sva se nato počasi spoznavali. Najprej sem jo pobožala po telesu, nato sem se dotaknila njenih ust, na koncu pa je Gospod Rudi rekel, da mi jo bo odložil v naročju. Temu sem se izmikala, vendar na koncu le to sprejela. Kače sem se še vedno bala, tresla pa tako močno, da sem mislila da mi bo padla z naročja. Počasi sem se le umirila in kače malo manj bala. Gospod Rudi je o vsakemu izmed nas lahko preko živali povedal kakšen je. Malo nam je še razlagal, na koncu pa mi še enkrat izročil kačo, ki sem jo brez strahu prejela. Zelo sem mu hvaležna, da mi je pomagal in mislim, da se je moja predstava o kačah zelo spremenila.

 

       Dolores Kralj  

bottom of page